Od sina bajtarja do pomembne državne osebnosti: Prežihov Voranc

Od sina bajtarja do pomembne državne osebnosti: Prežihov Voranc

Prežihov Voranc ali Lovro Kuhar velja za enega izmed bolj plodovitih predstavnikov socialnega realizma, ki se je na Slovenskem pričel okoli leta 1930 ter dosegel vrh med drugo svetovno vojno, ko ga nadomesti književnost NOB. Po drugi svetovni vojni so pisatelji ponovno pričeli objavljati socialno realistična dela, vedno bolj pa je smer nadomeščal socialistični realizem. Dela so tematizirala vsakdanje življenje malega človeka, predvsem kmeta in delavca, ter njegovo življenjsko stisko in boj za preživetje; kritična pa so bila do meščanske družbe. Avtorji so snov za pisanje iskali v svoji okolici, nekateri pa so se sami spopadali s problemi, ki so jih opisovali. Prežihov Voranc je navdih za svoja dela našel tudi v pripovedovanju, predvsem matere, ki je pripadala propadli družini nižjega plemstva. Boj za preživetje ter življenjsko bedo manj premožnih kmetov je občutil na lastni koži, saj je skupaj s starši živel kot najemnik na drugih posestvih, razmere v družini pa nam bolj podrobno orišejo matične knjige.

Vorančevo otroštvo – družina Johanna Kuharja in Margarethe Krautberger

Lovro Kuhar se je rodil v družini Johanna Kuharja in Margarethe Krautberger, ki sta se poročila 17. oktobra leta 1892. Johann je bil sin Johanna Kuharja ter Marie Stražnik, ki se je rodil 13. novembra 1866 in je bil ob poroki s Krautbergerjevo star 26 let. Nomen vulgare ali domače ime očeta oziroma prostora, kjer je družina živela, je bilo Tonej oziroma Tonejkeuschlers. Margaretha, ki je bila rojena 11. julija 1864, je bila od ženina starejša za dve leti in je bila hči Lorenza Krautbergerja ter Agnes Apačnik. Njihovo domače ime je bilo enako kot priimek, torej Krautberger.

V zakonu so se jima rodili štirje sinovi ter ena hči. Lovro Kuhar, bolj poznan kot Prežihov Voranc, je bil njun prvi otrok, saj se je rodil leto dni po njuni poroki, 10. avgusta leta 1893, v župniji Kotlje na naslovu Podgorje 22. Materi je pri porodu pomagala Julijana Strauss. Deček se je rodil ob dvanajsti uri dopoldne, krstili pa so ga en dan po rojstvu, njegovo krstno ime pa je bilo Laurentius. H krstu sta ga odnesla botra Ignatz Wastl in njegova žena Marija, krstil pa ga je Josef Pogačnik.[1] Posestvu, kjer je Voranc preživel prve mesece življenja, se je reklo Pri Kotniku. Tu danes stoji obnovljena hiša s spominsko ploščo.

lovro kuhar rojstvo

Ko se je v družini rodil drugi sin, Alois, je družina živela drugje. Alois Kuhar je bil namreč 18. junija 1895 rojen na naslovu Prežekguph 15, danes so to Mihelje. Tokrat je Margarethi pri porodu pomagala Antonia Lesnik, ki pa ni bila izprašana babica, kot je to bila Julijana Strauss. Aloisa, ki je kasneje postal eden od vodilnih predstavnikov stranke SLS, so krstili dan po rojstvu, torej 19. junija, saj je bil rojen ob 5. uri popoldne. Tudi Alois je imel ista krstna botra kot njegov starejši brat Lovro, to sta bila Ignaz Wastl in njegova žena Maria, krstil pa ga je Josef Pogačnik.[2] V času rojstva drugega otroka je družina živela v Preškem vrhu, na hišni številki 15, torej sta se zakonca preselila v kraj, kjer je bila rojena Margaretha Krautberger. Njeni sorodniki so bili njihovi bližnji sosedje, saj je Margaretha prihajala z naslova Preški vrh 13 in je tu 25. junija 1948 tudi umrla.[3]

Na tem naslovu je družina živela približno dve leti, nato pa so se ponovno preselili, tokrat ponovno v kraj Podgorje. Hči Anna Kuhar je bila namreč rojena 25. julija 1899 na naslovu Podgorach 27, kjer je bil oče Johann Kuhar najemnik, huba pa se je imenovala Kogelnik. Ker je bila Anna rojena ob 11. uri zvečer, je bila krščena naslednjega dne ob 4. uri popoldne, materi pa je pri porodu pomagala Maria Strutz. Tudi tokrat je bil krstni boter Ignaz Wastl, po domače Križan, z ženo Mario. Anna ni preživela otroštva, stara je bila skoraj šest let, ko je 7. februarja 1905 umrla na novem domu Kuharjevih na Preškem vrhu.[4] Kot najemniki so prišli k Prežihu leta 1900, leta 1911 pa je Johann Kuhar Prežihovo bajto tudi kupil, v njej pa sta se rodila še sinova Ivan in Avgust.

Spomin na prednike – družina Johanna Kucherja in Marie Stražnik

Omenjene kraje je Prežihov Voranc opisoval v svojih delih, snov za prikaz težkega življenja pa je lahko našel tudi v pripovedovanjih očeta in starega očeta, saj sta najverjetneje imela težko otroštvo. Johann Kuhar, Vorančev oče, se je namreč rodil v zakonu Johanna Kucherja in Marie Strasnig, ki sta se poročila mlada, Johann je bil star 22 let, Maria pa 16 let. Poleg zgodnje poroke pa je njuno skupno pot, ki sta jo pričela 29. oktobra leta 1849, oteževalo tudi dejstvo, da je bil Johann Kucher pravzaprav nezakonski otrok Marije Kucher, ki je živela na posesti, kjer se je po domače reklo Tonej oziroma Tonejkeushe (Podgorje 25). Tudi v času poroke je ženin stanoval na tem naslovu, ki je bil v poročno knjigo vpisan tudi kot uradni naslov poroke. Sedem let mlajša nevesta je prihajala iz Podgorja, bila je hči Johanna Strasniga, na hišni številki 42 pa se je po domače reklo Sagershnik. Oba mladoporočenca sta bila mladoletna, zato so morali njuni starši pred poroko podpisati privoljenje, da sta se lahko poročila.[5]

3. novembra leta 1850 se jima je rodil prvorojenec Martin Kucher, ki je bil krščen istega dne. Stanovali so na naslovu Podgorje 25, torej se je nevesta po poroki preselila k ženinu, ki je bil v času rojstva prvega otroka kajžar, ohranilo pa se je tudi domače ime Tonej. Duhovnik Felizian Globotsgnug je otroka krstil s pomočjo botra Thomasa Rudla.[6] Drugorojenka je bila hči Elisabetha Kucher, ki se je rodila 17. novembra leta 1854, pred njo se zakoncema Kucher ni rodil noben otrok. Tudi tega leta so še vedno stanovali na naslovu Podgorje 25. Elisabetha je bila krščena en dan po rojstvu, v matično knjigo pa jo je vpisal duhovnik Klainschekh.[7] V času rojstva sina Leonardusa, 7. novembra 1859, si je družina nekoliko opomogla, saj je bil oče Johann vpisan kot ¼ zemljak na naslovu Podgore 25. Materi je pri porodu pomagala Helena Hribernig, posebna pa sta bila botra, ki sta otroka nesla h krstu. Maria Spanschen je bila vpisana kot kmetica, kot boter pa je nastopal Georg Vidmar, duhovnik, ki je otroka tudi krstil.[8] Pri njegovem bratu Franciscu, ki je bil rojen 30. septembra 1862 ob 8 uri zvečer in je bil zato krščen naslednjega dne, je bil oče ponovno vpisan drugače. Razvidno je namreč, da je bil posestnik/lastnik Tanejeve kajže, ki je stala na naslovu Podgorica 25. Tokrat je duhovnik Georg Vidmar otroka zgolj krstil, saj je bil krstni boter ponovno kmet Thomas Rudl, botra pa sorodnica po materini strani, Maria Spanschen.[9] Johann Kuchar, oče Voranca, oziroma Joannes Kucher je bil rojen 13. novembra 1866 ob eni uri popoldne na naslovu Podgorje 25 (prečrtano 4). Materi Marii Stražnik je pomagala Helena Hribernik, ki je živela na naslovu Podgorje 26, torej je bila njihova soseda. Johanna so krstili naslednji dan, h krstu pa sta ga odnesla botra Thomas Rudl in njegova žena Maria, krstil pa ga je Josef Leskovar.[10] 13. septembra 1869 je Maria Straschnig Johannu Kucharju ponovno rodila otroka, to je bila hči Theresia, ki je bila rojena ob 5. uri popoldne, krstili pa so jo naslednjega dne. Imela je zgolj botro, Mario Rudl.[11] Nekaj let se v družini ni rodil noben otrok, nato pa sta zakonca Kuhar 6. novembra 1873 dobila hči Mario, pri kateri je bil vpisan naslov Podgorah 25, kasneje pa je bila številka popravljena na 24. Materi je pri porodu ponovno pomagala soseda Helena Hribernik, otroka, ki je imel za botra zakonca Rudl, pa je krstil Mihael Plahuta.[12] Družina je najverjetneje živela dokaj utesnjeno, saj si je na tem naslovu že leta 1882 družino ustvaril tudi najstarejši sin Martin Kuhar.[13]

Družbeni vzpon Kuharjevih sinov

Za družbeni dvig je pri Kuharjevih sinovih poskrbela predvsem izobrazba in razgledanost. Lovro Kuhar je obiskoval osnovno šolo v Kotljah, vpis na gimnazijo pa mu je oče Johann prepovedal, zato se je pričel izobraževati sam. Leta 1919 se je zaposlil kot delavec v jeklarni na Ravnah, kasneje je tu postal uradnik. Oče je bil bolj naklonjen izobrazbi Alojzija, ki je po študiju na celovškem bogoslužju postal duhovnik, kasneje pa je v Parizu dokončal študij diplomacije in prava. Oba brata sta se politično udejstvovala, Alojzij je bil eden bolj vidnih predstavnikov Slovenske ljudske stranke in je sodeloval v begunski vladi v Londonu. Po vojni pa je diplomiral tudi iz zgodovine, sodeloval pa je pri delu slovenskih begunskih organizacij. Lovro Kuhar pa se je udejstvoval v Komunistični partiji Jugoslavije, zaradi tega pa je moral leta 1930 v emigracijo, v Kotljah pa je ostala njegova žena Marija, s katero se je poročil leta 1925. [14] Leta 1939 se je vrnil v Slovenijo, kjer se je v Ljubljani posvetil pisateljevanju. V tem času sta nastali romani Požganica, Doberdob in Jamnica ter knjiga novel Samorastniki. Med drugo svetovno vojno so ga Italijani aretirali, po njihovi kapitulaciji pa so ga v zaporu zadržali tudi Nemci, ki so ga kasneje premestili v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen ter leta 1945 v Mauthausen. Po vojni se je vrnil v Podgoro pri Kotljah, kjer je dočakal 57 let. Umrl je namreč v Mariboru 18. februarja leta 1950.[15]

50 000-glavi pogrebni sprevod

Lovro Kuhar je svojo življenjsko pot pričel kot sin revnega najemnika v Kotljah. S svojim delom pa je v družbi pustil takšen pečat, da so se od njega lahko poslovili v Mariboru in Ljubljani. Takoj po smrti so njegove posmrtne ostanke izpostavili v Mariboru, naslednjega dne pa so bili prepeljani v Ljubljano, kjer so se od njega ljudje lahko poslovili v Narodnem domu. »Pred Narodnim domom se je zbirala tisočera množica in častno straći so tvorili predstavniki raznih organizacij. Poslednjo stražo so držali minister kulture NRS dr. J. Potrč, podp. Prezidija N. S. in podp. Nar. Prosvete F. Bevk, pred. N. S. F Kozak in pred. D. Književnikov M. Krajnc.«[16] Krsto so nato položili na lafet in jo v sprevodu, Slovenski glas je ocenil, da je sprevod štel okoli 50 000 ljudi, pospremili do predmestja, kjer so jo naložili v prilagojen avtomobil, ki je pokojnika prepeljal v rojstvo vas Kotlje, kjer je bil Prežihov Voranc pokopan na državne stroške.

Maja Vehar.

 

Viri in literatura

Župnija Kotlje

KK 1869–1901

KK 1838–1869

PK 1841–1892

Enakopravnost XXXIII/57, str. 2.

Slovenski glas IV/46, str. 2.

[1] Župnija Kotlje, KK 1869–1901, 189.

[2] Župnija Kotlje, KK 1869–1901, 207.

[3] Župnija Kotlje, KK 1838–1869, 119.

[4] Župnija Kotlje, KK 1869–1901, 258.

[5] Župnija Kotlje, PK 1841–1892, 21.

[6] Župnija Kotlje, KK 1838–1869, 70.

[7] Župnija Kotlje, KK 1838–1869, 88.

[8] Župnija Kotlje, KK 1838–1869, 103.

[9] Župnija Kotlje, KK 1838–1869, 112.

[10] Župnija Kotlje, KK 1838–1869, 129.

[11] Župnija Kotlje, KK 1869–1901, 4.

[12] Župnija Kotlje, KK 1869–1901, 28.

[13] Župnija Kotlje, KK 1869–1901, 85.

[14] Župnija Kotlje, KK 1869–1901, 189.

[15] Župnija Kotlje, KK 1869–1901, 189.

[16] Slovenski glas IV/46, str. 2.