Proglasitev za mrtvega: vojna zgodbica 1. svetovne vojne

Proglasitev za mrtvega: vojna zgodbica 1. svetovne vojne

Po prvi svetovni vojni je velik del vojakov ostal pogrešan. Ker se nekateri na svoje domove niso vrnili več let, so njihovi bližnji, najpogosteje žene, vložili prošnjo, da se jih razglasi za mrtve.

Tako se je zgodilo tudi Francetu Simoniču, ki je bil rojen leta 1881 na Jalovem v Radečah. Pogrešan je bil od aprila leta 1915, leta 1921 pa so se na sodišču v Novem mestu odločili, da ga razglasijo za mrtvega. Razglasitev je pomenila tudi razveljavitev zakona, ki sta ga Franc Simonič in Frančiška Kamnikar sklenila leta 1905, brez tega se namreč žena v prihodnosti ne bi mogla ponovno poročiti.

 proglasitev-za-mrtvega1

Na zadnji strani dokumenta lahko najdemo podatek, na podlagi katerega so pogrešanca razglasili za mrtvega. To je bilo pričanje soborca Martina Ključevška, ki je bil skupaj s Francem v istem bataljonu v Karpatih. Neko noč se je Franc umaknil iz strelskega jarka, kamor se ni več vrnil. Sanitetni vojaki ter ostali so Martinu kasneje sporočili, da je pogrešanec padel in so ga našli mrtvega. Tako so izključili dvom, da bi Franc Simonič preživel prvo svetovno vojno, kljub temu pa so kot zadnji mesec, ki ga je še lahko doživel, določili februar 1919.

Dokument se je ohranil v rojstni knjigi župnije Radeče (1877–1896), saj je duhovnik h krstnim vpisom pripisoval tudi podatke o smrti.