Status animarum – status duš ali knjiga župljanov – je knjiga, v katero so rimokatoliški duhovniki vpisovali podatke o vernikih živečih znotraj župnije.
Popisi župljanov znotraj župnij so se začeli ustvarjati ob koncu Tridentinskega koncila leta 1563, ko je bilo vsem župnikom zaukazano, da morajo začeti beležiti podatke v krstne in poročne knjige. Približno petdeset let kasneje pa so morali pričeti voditi tudi mrliške knjige in statuse animarume. Na Slovenskem se je vodenje matičnih knjig začelo večinoma v 18. stoletju, nekatere župnije pa so jih pričele pisati že prej. Pred 18. stoletjem so se v župnijah vodile tudi druge knjige, npr. župnijske knjige itd. Status animarum je bil po obliki podoben matičnim knjigam, tudi jezik je bil prvotno latinski, kasneje pa so bili v nemškem in slovenskem jeziku. Status animarum predstavlja neuraden dokument, ki ga župnikom ni bilo potrebno obvezno izpolnjevati.
Status animarum predstavlja odličen vir za raziskovalce, saj ponuja bogate in zgoščene informacije o posameznih družinah znotraj župnije. S knjigo so duhovniki vodili evidenco o verskem življenju družin (izpraševanja, prejemi zakramentov itd.). Na straneh dobimo podatke o osebah, ki so živele na določenem naslovu. Poleg tega prinaša status animarum tudi podatek o domačem oz. hišnem imenu. Na posameznem naslovu je zapisan gospodar. Pripisan je tudi poklic, s katerim se je ukvarjal. Navedeni pa so tudi podatki o njegovi ženi in otrocih. Ob navedenih osebah so župniki navadno vpisali datum rojstva, pa tudi datume prejema zakramentov in smrti. Poleg družine so bile vpisane tudi druge osebe, živeče na posestvu (hlapci, dekle, gostači itd.).
Dostikrat je ob osebi zabeležen tudi podatek o poroki in o lokaciji in razlogih selitve. Zato status animarum predstavlja bogat vir informacij o družinah skozi čas in je kot tak odličen vir za rodoslovce.
