Pretihotapljena nevesta – zgodba z Rapalske meje

Pretihotapljena nevesta – zgodba z Rapalske meje

Slika poroke Z rodoslovnimi raziskavami odkrivamo, kako so veliki dogodki v toku zgodovine vplivali tudi na vsakdanje življenje preprostih ljudi. Obdobje med obema vojnama je pomembno zaznamovalo slovensko ozemlje, saj so bile vzpostavljene nove meje; 10. 10. 1920 je potekal koroški plebiscit, novembra istega leta pa so bila zaključena pogajanja v Rapallu, pomembna predvsem za prebivalce na zahodnem delu slovenskega ozemlja, saj je razmejitvena črta potekala po liniji Mangart – Triglav – Krnice pri Novakih – Špehovše – Hotedrščica – Planina – Snežnik – Reka.
Pogosto se je zgodilo, da se je nova meja zajedala v pokrajino kot tujek in razdelila področje, ki je pred njo delovalo kot sklenjena celota. A prebivalstvo se je moralo znajti, če je želelo preživeti in ob skromnem dohodku kmetije kaj dodatno zaslužiti. Tako se je v krajih tik ob meji razvilo tihotapstvo ali po domače imenovano »kontrabant«. Sladkor, kava, živina, vino, žito, žganje so bile običajne dobrine, ki so jih hodili prekupčevat preko italijansko-jugoslovanske meje. Tekom rodoslovnih raziskav pa smo odkrili, da so preko meje skrivaj prehajale tudi neveste in z njimi otroci.
Takšne zgodbe so se namreč pogosto ohranile v družinski zapuščini. Eno izmed njih smo imeli priložnost potrditi, s pomočjo matičnih knjig in rodovnika, ki ga je izpisal duhovnik mladoporočencema v dar ob poroki. Po družinskem izročilu naj bi nevesta pribežala čez mejo tik pred poroko, ki je bila 12. 10. 1941. Med raziskavo družinskega drevesa smo odkrili, da v pripovedi mora biti nekaj resnice, saj je bila nevesta rojena v Ravnah, ki so že od leta 1920 pripadale Italiji, ženin pa je živel v Žireh, ki so z vojno padle v nemško okupacijsko cono. Da pa je nevesta preko meje morala spraviti tudi otroka, prav tako drži, saj je bil rojen dva meseca pred njuno poroko na italijanski strani.