Liber arcanus ali »knjiga skrivnosti«

Liber arcanus ali »knjiga skrivnosti«

V preteklosti je bilo veliko pozornosti (predvsem negativne) namenjene nezakonskim otrokom. Ti so bili v matičnih knjigah že vizualno ločeni od sovrstnikov, saj je okence za vpis očetovega imena pogosto ostalo prazno, ali pa je bila celotna vrstica nadrobno popisana, če so jih ti kasneje priznali. Pred cesarskima patentoma izdanima 20. 2. 1784 in 16. 10. 1787 pa so nezakonske otroke vpisovali v zadnji del knjige ali pa so zanje celo imeli posebno knjigo, ki se je imenovala »liber arcanus«, kar v slovenščini pomeni knjiga skrivnosti. Po izdanih patentih pa so jih pričeli vpisovati skupaj z ostalimi novorojenci. Obvezno so v krstno knjigo vpisali ime matere, če v zapisu ni naveden noben od staršev gre za najdenčka, ki pa so mu zapisovalci matic pogosto po razmisleku sami določili starše.

Rojstvo otroka sta po zakonu iz leta 1870 in 1881 morala prijaviti babica in njegov zakonski oče. Pri nezakonskih otrocih je bilo nekoliko drugače. Mati nezakonskega otroka ni bila dolžna navesti imena otrokovega očeta. V knjigo so ga vpisali le, če so župnik in botri potrdili, da je oče prisoten in da je sam priznal očetovstvo. Babice in porodničarji pa so bili dolžni sporočiti vodji matic vse, kar so vedeli o imenu matere in njeni poroki. Pri svojem podajanju informacij pa so morali biti natančni, saj so matičarji imeli pravico preveriti diplomo babice, če se jim je ta zdela neznana ali sumljiva pri svojih navedbah. Veljalo je, da so v primeru laži babice lahko izgubile pravico opravljanja tega poklica. Pred vpisom je moral matičar tudi preveriti, ali je omenjena oseba resnično mati otroka, ali govori resnico o svojem imenu ter ali je otrokov oče že 7 mesecev pravnomočni mož matere. Če zakon še ni bil sklenjen 6 mesecev, je moral oče sam potrditi zakonskost otroka. V preteklosti pa je veljalo še eno določilo. Za nezakonske otroke so veljali tudi tisti otroci, ki so bili rojeni 300 dni po ločitvi ali smrti očeta.

Rodoslovne raziskave, ki jih opravljamo, nam torej podajo mnogo več kot le suhoparne podatke o datumu rojstva. Iz vsebine zapisa lahko razberemo, kakšno življenje je posameznik živel. Mnogi podatki so bili, sploh pri nezakonskih otrocih, vneseni kasneje. Otroci so namreč, ko so odrasli, lahko sami zahtevali ali izpodbijali očetovstvo. Imen si navadno niso smeli spreminjati, lahko pa so spremenili vero, a tudi tu so veljali določeni pogoji. Otroci mlajši od 7 let so zamenjali vero skupaj s starši. Sprememba vere pa je bila nemogoča med 7 in 14 letom, ko je imel otrok prosto izbiro vere po lastnem preudarku.

Vir:
Umek, Ema in Janez Kos. 1972. Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije. Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije.