Volilni sistemi so se skozi čas spreminjati. V zahodnih evropskih državah je bila na začetku 20. stoletja starostna meja za pridobitev volilne pravice med 21. in 25. letom. V devetdesetih letih pa se je znižala in je bila nekje med 18. in 20. letom, odvisno od države.
Niso pa imeli v vseh državah vsi pravice voliti. Tako so ženske dobile volilno pravico leta 1906 na Finskem, na Slovenskem na se je to zgodilo leta 1946, v Švici pa leta 1971. Moški državljani pa so imeli volilno pravico omejeno glede na premoženjske in davčne cenzuse, lahko pa je bil pogoj za pridobitev volilne pravice tudi izobrazba. Ti so se nato zmanjševali, kar je pripeljalo do uvedbe splošne volilne pravice. Na Slovenskem so tako leta 1897 potekale volitve po uvedbi splošne kurije, leta 1907 pa so bile kurije odpravljena in uvedena je bila splošna in enaka volilna pravica za moške. Enakost pomeni, da ima glas vsakega volivca enako vrednost, ter da so volilni okraji razdeljeni enakomerno število volilnih upravičencev.
Ob volitvah pa so nastajali tudi pomembni zgodovinski viri, ki so lahko dodatno gradivo pri rodoslovnih raziskavah. V primeru, da informacij o prednikih ne najdemo v matičnih knjigah ali domovinskih polah, ki so nastale ob popisih prebivalstva, postanejo volilni imeniki dobrodošel vir informacij, saj prinašajo podatke o volilnih upravičencih v določenem obdobju.
Tako so pod redno številko v volilnem imeniku zavedli ime in priimek volivca, dodali so tudi ime njegovega očeta. Imenik pa prinaša tudi informacijo o rojstnem kraju ter datumu rojstva, kar pomeni, da lahko na podlagi tega nadaljujemo raziskavo rodovnika v matičnih knjigah. Ob volivcih pa so navajali še poklic, narodnost, pismenost, državljanstvo ter naslov takratnega bivališča. Volilni imeniki obstajajo tudi za čas po drugi svetovni vojni, kar nam omogoča raziskovanje v primeru, da je gradivo nedostopno zaradi časovne omejitve.